odKrit: Bomo zmogli? Bomo ja... Mislim, da ja.

30. september 2020|Novice

Sedim zunaj na balkonu, gledam prižgane luči v sosednjih blokih. Everyone is watching TV. Imam popravek, sem nazaj v sobi, I tried to be poetic, in pisati v objemu noči na svežem zraku, ampak se je fucking shladilo in tudi moja famozna odportnost na hlad čuti vremensko razliko. I guess bo letos več snega kot ga je bilo lani. Is there a conection between those two?


Posodabljanje mojega življenja je doprineslo tudi kajenje na balkonu. For the first time in my life ne kadim v sobi. Yeah, that was a bitch. Still is, now more than ever. Poleti je bilo še zabavno, v hladu pa se zaveš grotesknosti svoje grde razvade. Ah f*ck it, ta odvisnost bo umrla z mano. Ampak hej, look at me, spoštujem voljo lastnika in ne kadim v flatu. Such a good guy, se sarkastično posmehnem samemu sebi.

Torej, kje sem at the moment. Nisem še pričel s šolanjem, začetek sledi v oktobru. Blind optimizem o osvojitvi tega cilja zamenjuje legit self reflection. Firstly, how smart ali dumb sem v osnovi, ker o tem bi lahko diskutiral, še posebej, ko sem paranoičen in je moj notranji mantro: ’’You’re dumb as a rock in smejejo se tebi, ne s tabo.’’ Secondly, koliko posledic je pustila skoraj desetletna zloraba telesa z drogami in alkoholom. It would make sense, da sem si skuril nice portion sivih celih. Nekje sem sicer bral članek, da uporaba drog ne skuri ’’need-for-school inteligenco’’, temveč čustveno. Simply, it fucks you up, da si on regular bases nestabilen. Lovely.

Slednje pri sebi zasledim in action, kot recimo today. Prejel konstruktivno kritiko glede svojega dejanja, no biggie. Ampak mene je vseeno položilo v posteljo as soon as sem stopil skozi vrata svoje sobe. V glavi sem naumil dobro metaforo dotičnega dogodka skozi fraze demokratične politike, ampak, ko sem napisal, sem uvidel svoj še tako prisoten narcisizem.

 

Moving on...

Trenutno sem tukaj. Še vedno sem procentalno veliko bolj aktiven kot sem bil pred selitvijo, a se ta številka iz tedna v teden manjša. Vedno znova pozabim tisti val energije, ki mi ga da še tako menial nov začetek. K temu poleg selitve spada še prihod iz rehaba in psihiatričnih bolnišnic. Še posebej takrat, ko te spucajo fizične odvisnosti od substance. Mater, kakšno veliko sonce sije zunaj takrat, pa če tudi je sredi zime. Takrat vedno znova na playlisti pristane Elton John ’’I’m Still Standing’’. Ironic enough, sem si jo zadnja dva meseca vrtel na repeat. Not so much anymore. Počasi se pojavlja ’’Mad World’’, v sto in eni priredbi, love the Janet Devlin cover especially.

 

Počutim se kot modri tovornjak v risanki mojega otroštva, Mojster Miha. Mojster Miha reče: ’’Bomo zmogli’’, in vsi odgovorijo: ’’Bomo ja’’, le modri tovornjak odvrne: ’’Mislim, da ja’’.

To sem jaz. Bomo zmogli? Bomo ja, well... Mislim, da ja.

 

Until next time...

odKrit