Darth Annicus: NIKOLI VEČ NE BO, KOT JE BILO (3.DEL)

29. avgust 2019|Novice|Aktualno|Obvestila

(Spodaj opisana doživetja so le približek realnega dogajanja, saj se veliko stvari ne spomnim oziroma je spomin pomešan) Ležal sem na postelji. Moje oči so bile zaprte in imel sem občutek, da letim nekje visoko nad morjem. Občutek je bil resnično čudovit. Ne vem zakaj, ampak med tem, blaženim občutkom letanja, sem nenadoma pomislil na nekaj svojih problemov, nakar se je morje pod menoj začelo spreminjati v kopno. Naenkrat sem imel namesto občutka letenja občutek zelo hitrega padanja in nenadoma sem skoraj s svetlobno hitrostjo usekal na tla. Vrglo me je iz postelje.


 

(2.del NIKOLI VEČ NE BO, KOT JE BILO preberi tukaj)

 

Ponovno sem bil v kolegovi sobi. Vse je bilo videti dokaj normalno, samo barve so bile malo bolj izrazite. Pomislil sem, da sem imel samo manjši bad trip, zato sem zaprl oči in se skušal sprostiti. Po nekaj sekundah me je pokonci spravil radio, ki je stal na nočni omarici. Iz njega je prihajala rock glasba, katera mi je povzročila nejevoljo, saj te skladbe enostavno ne prenesem. Ker sem počasi postajal nekoliko živčen, sem hitro ugasnil radio in se ponovno poskušal pomiriti. Za kratek čas mi je to le uspelo, vendar me je ta neumni radio ponovno prestrašil s svojo, sedaj še glasnejšo rock glasbo. Zelo razdražen sem izklopil radio iz elektrike ter ga hotel nesti iz sobe.

 

Hoja proti vratom je bila dokaj majava, zato sem se s težavo premikal naprej, ne da bi se opotekel. Poskušal sem dihati umirjeno in globoko, saj sem bil prepričan, da je to samo manjši bad trip in da bo minilo, če se skuliram. Ko sem prišel do vrat in hotel le ta odpreti, so bila zaklenjena. Enostavno se jih ni dalo odpreti. Kot da to ni bilo dovolj strašljivo, sem imel nenadoma v roki namesto radia, kanto bencina. Od strahu sem jo zalučal proti postelji in skotalila se je pod njo. Vrata so se naposled le odprla, vendar pa se nisem znašel na hodniku, temveč ponovno v isti sobi v kateri sem bil. Ker mi ni bilo nič več jasno, sem odprl okno, da bi dobil malo svežega zraka, nakar sem v sosednjem oknu zagledal samega sebe. Za menoj je stal človek, katerega obraza se ni dalo razločiti, oblečen povsem v črno. Panično sem se obrnil, ko se je celotna soba hitro zavrtela in padel sem po tleh. Sedaj že zelo prestrašen sem vedel, da je to zelo slab trip in pomislil sem, da sem morda vzel premočno stvar, kateri nisem kos.

 

Ko sem bil na tleh, sem pogledoval naokoli. Prej lepa soba z modrimi stenami in lesenim podom, se je spremenila v staro temačno sobo. Pogledam svoje roke, blede kakor da bi bile mrtve, žile na njih pa temno modre barve. Čutil sem kako mi razbija srce in bal sem se, da bom umrl. Še nikoli nisem doživel kaj takega in nisem vedel kaj narediti. S težavo sem vstal, hotel iti iz sobe in si poiskati pomoč v spodnjem nadstropju, a je pred menoj vse migetalo, zato sem se zelo težko fokusiral na določeno stvar. Počasi sem se primajal do vrat sobe, ko so se poleg močnih, srhljivih halucinacij, pojavili še prisluhi. Bili so povsod okrog mene. Ko sem odprl vrata, da bi pobegnil iz sobe, je pred menoj stal nihče drug kot moj brat. Vendar je bil drugačen. Povsem brez oblek, njegove oči pa črne kot noč. Z roko me je prijel za vrat in prisežem, da sem lahko čutil, kako so njegove roke stiskale moj vrat. Glasno sem zakričal in zaprl oči. Nenadoma sem bil spet na tleh.

 

Ko sem ponovno odprl oči, je pred menoj stal moj kolega in še dva fanta, katera nisem poznal. Kolega me je vprašal kaj je narobe in povedal sem mu, da imam zelo slab trip, da ne vem kaj narediti. Poskusil me je pomiriti, kar mu je za trenutek res uspelo. Rekel mi je, da me bo morda pomirilo in spravilo v red, če se pridružim zabavi. Šel sem z njim, vendar se bad trip še ni hotel končati. Še vedno sem imel prisluhe in vsake toliko sem videl kaj nenavadno srhljivega.

V tistem trenutku sem pomislil, da bi morda bad trip omilil s pomočjo MDMAja, saj sem ga vzel že velikokrat in imel je dober, pomirjujoč love effect. Do tabletke sem prišel hitro, saj so bili na žurki vsemogoči ljudje, ki so imeli drogo . Takoj sem vzel celega. Ponavadi sem vzemal polovičke ali četrtine, sedaj pa sem bil že tako obupan, da bi naredil čisto vse, da bi se mi stanje izboljšalo. V naslednjih minutah, sem se malo pomiril in se za hip počutiti malo bolj lahkotnega. Mislil sem, da je bad trip za mano in da se bom lahko preostanek noči dobro zabaval.

 

Prva napaka tiste noči: zame premočna doza LSDja. Druga napaka: cel Haribo, brez informacije o njegovi moči. Ko me je ta stvar prijela, sem začutil močan rush efekt, ki je v meni prebudil zelo močno blagostanje in občutek moči. V naslednjem trenutku pa se je to stanje obrnilo navzdol in moja psiha je strmoglavila, kot so v letu 1929 strmoglavile delnice na borzi. Takrat je moj bad trip dobil nov zagon in me ni hotel spustiti iz svojih krempljev. Poleg strahu sem bil še vroč, kar bi lahko pripeljalo do pregretja in overdosa. Vse okoli mene se je majalo in vrtelo. Stvari in ljudje so bili ves čas v fokusu in izven njega. Najhujše pa je bilo to, da je moj strah pripeljal na plano tudi pošastne figure, ki so se tedaj zdele tako resnične. Bil sem vse bolj in bolj prestrašen, zato sem pobegnil na stranišče, da bi lahko bil malo sam in se poskušal umiriti. Popil sem malce vode in obsedel na wc školjki. Stvari, ki sem jih videl tam, me še danes plašijo, čeprav se jih dobro niti ne spomnim

 

Po rokah sem imel mravljince in počutil sem se zelo evforično, a hkrati prestrašeno zaradi tripiranja. Moja takrat popolnoma nekoristna glava je na koncu prišla do ultimativne ideje, ki me je pognala v temno brezno brez dna. Ker sem imel halucinacije in sem videl stvari, katerih sem se bal, sem prišel na idejo, da bi jih pregnal s pomočjo kokaina, ki naj bi ljudem dal pogum in koncentracijo. Predtem sem že poskusil kokain, vendar me stvar ni preveč zanimala. Ko sem dobil v roke ta bel prah, sem vedel, da lahko to vodi v dve popolnoma različni smeri. V tistem trenutku sem verjel, da nimam kaj več izgubiti, zato sem pogumno potegnil.

 

Od tistega trenutka dalje se spomnim le še visoke telesne temperature, mravljince v rokah in okoli ust, ter zelo močan strah skupaj s halucinacijami. Zadnja stvar, ki se jo spominjam iz tiste noči, je zaskrbljen obraz kolegov ter zvok siren. Po tistem je moja zavest končno dobila zaslužen počitek od stresnega vsakdana.

 

In nikoli več ne bo, kot je bilo.  


                                                                                                                                                                                 

Darth Annicus

 

 

 

V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.