odKRIT: Dragi psihiater, vzemi si čas in preberi tole #DoIt

23. april 2019|Novice|Aktualno

Na psihiatriji v Mariboru sem prvič pristal pri petnajstih letih, ko sem želel storiti samomor zaradi večletne spolne zlorabe, ki se je odvijala vse od četrtega leta. Tam me je obravnavala psihiatrinja, ki je z mano ravnala skrajno profesionalno ter navkljub temu, da sem kot fant iz majhne kmečke vasi pristal na oddelku mladinske psihiatrije, tega ni prioritizirala.


In kar lahko rečem o tem specifičnem oddelku, po vsem znanju in izkušnjah, ki jih imam, je, da so z mano in prav tako z vsem ostalimi, ravnali skrajno profesionalno.

 

Resnično bi si želel, da bi se zgodba optimistično nadaljevala naprej, pa se ne. Pred dvema letoma, če sem natančen julija 2017, sem prvič pristal v pravi pravcati odrasli psihiatriji. Zaradi predolge in premočne uporabe substance imenovane speed, sem padel v globoko psihozo in psihiatrinja na CZOPD-ju je predlagala, da se spočijem in spravim k sebi na psihiatriji v Polju. Globoko prepričan, zaradi tiste trenutne psihoze, sem na vse to prikimal brez težav in psihoterapevtka iz DrogArta, ki me je spremljala, me je brez težav zapeljala do tja. Na kasnejših terapijah sva se večkrat nasmejala trenutku, ko je odhajala iz oddelka in je opazila, da sem šel iz sprejemne pisarne v sobo z večjim nasmehom, kot ga ima klovn v grozljivki IT. I mean, jasno in v tistem trenutku skrajno razumljivo je bilo, da so morali uporabiti močne benzote in antipsihotike, da so umirili posameznika, ki je uporabljal substanco do te mere, da ga je, ne olepšujmo, naredila prekleto crazy. To je bilo v torek popoldan.

 

V petek zjutraj sem se prvič zbudil z zavedanjem in s spominom, ki me je alarmno opozarjal, da se ne spominjam zadnjih dveh dni in pol. Jap, po vsej verjetnosti so me dodobra zadrogirali, da sem prišel nazaj k sebi. Na jutranji viziti, po zgolj dveh in pol dnevih, me je zdravnik z besedami: »Skurili ste si pol svojih možganov z drogami«, odpustil. Misel odvisnika je bila, get home and get high. And I did. Domov sem prišel in vzel prvič v življenju LSD, ker je bil ravno pri roki. Medtem, ko sem si predstavljal svojo sestro, da leti kot letalo, je prišla tudi slika, da so ga zdravniki malce polomili. For the love of god, institucionalizirali ste me zaradi skrajne psihoze na substancah in me domov pošiljate hitreje, kot traja vikend paket v Termah Laško. Ampak sem narekovano pogoltnil in nadaljeval svoje življenje. Nadaljeval v svoji obliki, to je zagotovo. Ko sem enkrat prišel dovolj k sebi, sem ponovno posegel po substancah, ki so me pripeljale na prej omenjeno mesto. Ja, ni vam treba govorit, kaj za vraga ti je bilo tega potrebno, ampak ko si enkrat tako globoko v tem sranju, je na vso mojo in vašo žalost ter prezir, to edino upanje. No, kmalu sem zaradi speed psihoze in poskusa samomora ponovno pristal na psihiatriji v Polju.

 

Nikoli ne bom pozabil sprejemne zdravnice v kleti, ki mi je ob sprejemu rekla: »Vedi, da te sprejemamo zaradi popolnoma napačnih razlogov«. Globoko v psihozi, zaradi substance in poskusa samomora, me je to skrajno šokiralo. O čem govorite, gospa Doktor? Kasneje, ko sem preživel šest mesecev v rehab placu sem dojel, da je govorila o mojih težavah z odvisnostjo, kajti na vso žalost, to je res, posamezniki s težavo uporabe substance in odvisnostjo, so drugo razredni državljani, tudi v takšnih prostorih.

 

Takrat sem v instituciji preživel en teden. Ampak moram izpostavit, da je trajalo en teden zgolj zato, ker sem tretji dan bivanja, ko sem po nikakršnem zdravljenju in lajšanju z zdravili, prišel k sebi in prosil zdravnico naj mi pomaga: »Prosim pomagajte mi in ugotovite, kaj za vraga je narobe z mano. Nisem želel poseči po drogah, ampak je to edina zadeva, ki mi pomaga urejati misli in počutje’’. Well, prošnja ni šla dobro čez, obdržala me je na zaprtem oddelku še nekaj dni in me ponovno poslala na prostost. Na zadnji viziti je zdravnica izgovorila besede, ki jih bom pomnil celo življenje: »Ko boš prišel ven, se boš itak zadel ali ubil.«

 

Po tem sem še trikrat pristal v Polju in skozi izhodna vrata odšel najkasneje po dveh dnevih. Resnično se ne počutim prijetno, ko izrečem (saj zdravstveno vedo kujem v nebesa), vendar psihiatrija ne obravnava pacientov z zgodovino in aktualno težavo z odvisnostjo resno. Zanje smo, vsaj po mojem mnenju, zgolj posamezniki, ki smo nemarni in sami sebi zakrivili težave. Ne vem zakaj ne, ampak preprosto ne želijo razumeti, da ogromen procent odvisnikov poseže po ilegalnih substancah ravno zato, ker je njihovo primarno stanje v dreku. Počutijo se, če povzamem po sebi, nevredno, zasmehovano in obsojano od skoraj vsakogar, ki ga srečajo na ulici. Še danes, ko jih imam šestindvajset, imam občutek, da me na ulici sodi in ogovarja popolnoma vsak. To so močne težave, ki bi jih le z malo pozornosti strokovni in doktorsko izobraženi ljudje, zaposleni v psihiatričnih institucijah, lahko pomagali reševati (začenši z njihovim preprostim spoštovanjem, na primer).

 

Ne pravim, da so težave v institucijah, ampak pravim, da je težava v sistemu. Med svojim rehab-om na Gorenjskem sem dvakrat preživel kratek čas v njihovi psihiatrični bolnici Begunje. Imajo popolnoma drugačen pristop, odnos in obravnavanje pacientov, kar je zagotovo prijetna sprememba.

 

Zdravstveni tehniki so mi obrazložili, da je težava, ker Begunje pokriva 90.000 prebivalcev medtem, ko Polje pokriva skoraj pol milijona prebivalcev. V Polju preprosto nimajo časa, da se ukvarjajo s propadlimi osebki.

 

Razumem to, resnično I do. Ampak potem spremenite sistem. Skozi vaš proces je padlo že mnogo preveč odvisnikov, ki so na žalost danes na cesti ali še huje, mrtvi. Ne morete verjeti, ampak tudi mi si želimo normalnega življenja, toplo stanovanje, redno službo in upamo na boljšo polovico v prihodnosti. Ampak nič od prej naštetega ne moremo izpolnit in obkljukati, če nas neprestano ignorirate in jemljete za drugovrstne prebivalce te države.

 

Posegli smo po slabi odločitvi, da uporabimo nedovoljene substance, ampak, ko domnevno strokovna pomoč na nas gleda, kot že preminule zaradi posega po drogah, jap, takrat gredo zadeve v nerazumljivo situacijo.

 

Ne jemljete nas resno in skrbno. Dejstvo je, da smo zajebali svoje življenje, ampak nismo ponosni na to. Ni pa nobena šala, ko izjavim, v kolikor bi si vzeli odkrit in brezkompromisen čas tudi za nas, bi dojeli, da smo tako kot vsi ostali mentalno ovirani, prav tako zgolj ranjeni v svoji smeri.

 

Molim boga ali Budo, da enkrat le bodo dojeli, da takšno ravnanje z odvisniki ni pravilno. Moja mama je pri 45 letih umrla za posledicami alkoholizma, ker, ne biti presenečeni, je bolnišnica ravnala neodgovorno z njo. To ni edina zgodba, to se venomer ponavlja, odvisnik je manj vreden, je kot smet na cesti. Zgolj ljudje smo, ki smo v križišču izbrali drugo pot, slabšo in daljšo, ampak še vedno lahko najdemo isti cilj.

 

Dajte nam priložnost in predvsem strokovno spoštovanje.

 

Till next time...

odKRIT.

 

 

 

V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.