3 . MDXX: zgodba ljubiteljev noči (3. del)


Refleksija uporabniške izkušnje


Predgovor, uvod in 1. del si lahko prebereš tu. 

2. del si lahko prebereš tu

 

3 . Tisti prekleti znani gozd in ostale nadloge preveč srečnih možganov

 

"Jebemu sunac! Tole je preveč.", potiho pod zidom zvoka odmeva mu v glavi.

Kar naenkrat zasliši glasove ljudi, ki predaleč so, da to bilo bi mogoče, a zdijo se kot pravi. Nekaj sto metrov stran tre masa se ljudi na majhni jasi. Njihove podobe bile so človeške, ampak zdaj dobivajo na novih oblikah, ki daje jim jih bela kača z sovjim obrazom z rubini namesto oči.

Raztegnejo se jim noge v suhe hoduljaste štrclje, ko blatno plesišče v senci mogočnega hrastovja počasi pretvarja se v stari karneval, ki odplačal bo grehe Julija Ubogega. Kmalu klovni razpočenih in topečih se obrazov zibajo se med norci na hoduljah.

 

Vse to v senci mogočnega gozda spremlja suh, gol mož, ki lasje mu v scefranih čopih padajo na sivi obraz. Njegov obstoj izjemno je pomemben, a ne počne nič drugega kot da prestavlja plošče iz enega na drugi kup prašnega vinila in nazaj. Kateri kup je bil zadnji?

Kmalu zelencu pridušeni glas prišepne, da mora umakniti se višje. Kup mahu pokrije s tanko blazino na katero se zgrudi, da odspal bi vsaj del svoje norosti, ne vedoč, da razjaril je kraljico, ki pod globinami mahu uredila si je domovanje.

Zbujajoč se ob neštetih majhnih nožicah, ki gomazijo po izmučenem telesu in ga zbadajo z svojim kislim strupom, ki zajaha kače v njegovih žilah, da njih občutek se potroji.

Vstane in otrese se malih nadlog in počasi izostri čute. Gledajoč okoli znajde se v popolno zapuščeni vasi katere razpadajoče bajte še vedno poljublja rdeči feniks, da nad gozdnatim zaporom siva dama pleše tango v še vedno z zlato črto obsijanem somraku, posejanemu z mežikajočimi zvezdami.

Obrne se in poskuša zapustiti opustošeno selo, preden ga napolnijo kriki morebitnih preživelih. Napravi nekaj opotekajočih se korakov preden udari v nepremično sliko gozda, ki mu kot ubogemu Trumanu ne pusti dalje. Obrne se nazaj proti razpadajoči naselbini, a ogenj kot tudi hiše so izginile, na njihovem mestu stoji zdaj porušen vaški trg, ki stari ga gozd počasi jemlje nazaj za svojega.

Bosonog se sprehaja po na videz praznem trgu, bližajoč se razpadlim hišam, katerih stene pokriva zelena zavesa strupenega bršljana. Ponovno naraščajoči šepeti naznanijo prihod senčne gospode. V dolgih črnih plaščih in s klobuki potisnjenimi nizko nad neobstoječe obraze opazujejo ga kako potika se po razpadlemu zaselku. Sede se na apnenčasti kamen in se zazre v temo gozda. Zvok neobstoječih bobnov narašča in pojenja, ko miže poskuša poiskati izgubljeni razum, a vse kar najde je so pritajeni šepeti, ki poizkuša jim pripisati izvor in pomen. Ležeč na spalni vreči kliče spanec, a usmiljena ni od nikoder.

Popolnoma predan in ležeč zatiska oči, že skoraj nasilno, da pred očmi plešejo mu majhne migetajoče lučke. Počasi in z veliko muko končno omahne v nekakšen polovičen spanec. Sanj ni bilo, a imel je občutek, da je spremljal vse dogajanje okoli njega.

 

Čez neki dve uri zbudi se in ugleda že kar temno nebo, posuto z nekaj zvezdami po maloštevilnih kotičkih kamor svetloba lune ne doseže. Laži in utvare njegovih preveč veselih možganov se ne godijo več tako pogosto in nasilno kot poprej, le še kakšen šum ali šepet, ki pripisati bi ga bilo moč gozdu ali velikemu številu nomadov zvoka. Nevidni bobni igrajo počasno koračnico za še zadnje preživele, ki prestopajo se na blatnem polju onkraj gozdne poti. Težke noge ga počasi nosijo nazaj k Prijateljem noči, kmalu jih ugleda v skoraj istih položajih kot jih je zapustil, le da okoli njih še vedno raste tisti dvorec sestavljen iz mogočnih vej, le tiste luknje sredi strehe ni več. Zave se da njegova sreča še vedno izkrivlja realnost. Bližina nevidnih bobnov v njegove še vedno razmajane misli prikličejo nazaj podobo senčnega gospoda, ki med goščo prestavlja plošče. Sede med ljudi, ki z njim ne delijo oči, pozdravijo ga, a njihove besede se ga dotaknejo bežno, še vedno se ozira na okrog in se čudi prevaram dimenzije drevesnih dvorcev in kadečih se vigvamov v daljavi. Kmalu njegova žeja preraste v preveliko, išče si vode, nekdo mu poda plastenko, odvije pokrov in jo izpije. Ne mine dolgo, ko občutki paranoje in nenehnih groženj počasi zapuščajo njegovo glavo. Vigvami in gozdni dvorci počasi izginjajo, ko na njegove oči počasi pada senčna zavesa tistega pravega spanca, ozre se po obrazih Prijateljev noči, ki pomagajo mu vstati in ga vrnejo v beli brlog, kjer končno odplava v temo spanca brez sanj.

 

Vlak je odpeljal s tiste postaje v Gorici, a vseeno je vse še vedno v njegovi glavi, v vodi ni bilo ničesar.